Arhiv

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...

Maaibre Šeši ali krajše Šeši je bil vladar dela Egipta v drugem vmesnem obdobju Egipta. Dinastija, kronološki položaj, trajanje in obseg njegovega vladanja so nezanesljivi in predmet razprav. Težavnost prepoznavanja je odraz težav pri določanju dogodkov od konca Srednjega kraljestva do prihoda Hiksov v Egipt. Šeši je zaradi številnih njemu pripisanih artefaktov najbolje izpričan vladar iz tega obdobja, ki zajema konec Srednjega kraljestva in drugo vmesno obdobje od okoli 1800 pr. n. št. do 1550 pr. n. št. Več sto pečatov v obliki skarabeja so odkrili po celem Kanaanu, Egiptu, Nubiji in celo v Kartagini.

Za dinastijo, kateri naj bi pripadal Šeši, so bile postavljene tri konkurenčne hipoteze. Nekateri egiptologi, med njimi Nicolas Grimal, William C. Hayes in Donald B. Redford, so prepričani, da je istoveten s Salitisom, kraljem Hiksov med njihovo invazijo na Egipt in ustanoviteljem Petnajste egipčanske dinastije. Salitisu se pripisuje 19 let vladanja v letih od okoli 1720 pr. n. št. do 1650 pr. n. št. Egiptolog William Ayres Ward in arheologinja Daphna Ben-Tor trdita, da je bil Šeši hiški kralj v drugi polovici Petnajste dinastije, ki je vladal med Hajanom in Apofisom, Manfred Bietak pa trdi, da je bil hiški vazal, ki je vladal v delu Egipta ali Kanaana. Obstoj takšnih vazalov je sporen. Ne nazadnje bi bil Šeši lahko vladar iz zgodnje Štirinajste dinastije, linije vladarjev kanaanskega porekla, ki so vladali v vzhodni delti Nila tik pred prihodom Hiksov. Predlagatelji te teorije, med njimi Kim Ryholt in Darrell Baker, pripisujejo Šešiju 40 let vladanja z začetkom okoli leta 1745 pr. n. št.

Ryholt trdi, da je Šeši z dinastično poroko s kušitsko princeso Tati združil svoje kraljestvo z Nubijo. Njun sin naj bi bil Nehesi, katerega ime pomeni Nubijec. Nehesi naj bi nasledil Šešija kot faraon Nehesi Aasehre. Preberite več ...

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...

Chicago je ameriška rock skupina, ustanovljena leta 1967 v Chicagu, Illinois, pod imenom Chicago Transit Authority, leta 1969 pa so ime skrčili. Samoopisana »rokenrol skupina s trobili« je pričela s snovanjem politično angažirane rock glasbe, kasneje pa se je približala mehkejšemu zvoku in ustvarila nekaj hit balad. Skupina je stalno nizala hite v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja in velja za eno najdlje delujočih ter najuspešnejših rock skupin, pa tudi za eno komercialno najuspešnejših skupin vseh časov. Septembra 2008 je revija Billboard uvrstila Chicago na 13. mesto lestvice najboljših stotih izvajalcev vseh časov po uspehu na lestvici Billboard Hot 100, oktobra 2015 pa na 8. mesto iste lestvice. Revija Billboard je oktobra 2015 uvrstila Chicago tudi na 9. mesto lestvice stotih najuspešnejših izvajalcev po uspehu na lestvici Billboard 200. Leta 1971 so bili Chicago prvi rock izvajalec, ki je razprodal Carnegie Hall za ves teden.

Do danes je skupina v ZDA prodala več kot 40 milijonov nosilcev zvoka s 23 zlatimi, 18 platinastimi in 8 večkratno platinastimi albumi. Imela je pet zaporednih prvouvrščenih albumov na lestvici Billboard 200 in 20 top 10 singlov na lestvici Billboard Hot 100. Leta 2017 so bili ustanovni člani skupine Peter Cetera, Robert Lamm in James Pankow za svoja prizadevanja pri pisanju skladb skupine Chicago sprejeti tudi v Hram slavnih tekstopiscev. Preberite več ...

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

πr2=(2πr)212,oziromaπ=124=[3]=3.displaystyle pi r^2=frac (2pi r)^212,quad hboxoziromaquad pi =frac 124=[3]=3,!.

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

πr2=(2πr)212,oziromaπ=124=[3]=3.displaystyle pi r^2=frac (2pi r)^212,quad hboxoziromaquad pi =frac 124=[3]=3,!.

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

πr2=(2πr)212,oziromaπ=124=[3]=3.displaystyle pi r^2=frac (2pi r)^212,quad hboxoziromaquad pi =frac 124=[3]=3,!.

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...

Članek zgodovina števila π obravnava zgodovino računanja številskih vrednosti in približkov ter ugotavljanja značilnosti matematične konstante π.

Število π je že dolgo znano. Simbol zanj je predlagal leta 1706 Jones. Leta 1737 je Euler prevzel Jonesov zapis števila in kmalu je postal standarden. Pred tem je Euler uporabljal črko p. Ker je π transcendentno število, zanj ne obstajajo lepi sklenjeni izrazi. Zaradi tega je treba pri računanju vzeti njegove približke. Za mnogo praktičnih tehniških primerov je na primer dovolj vrednost 3,14, čeprav inženirji velikokrat uporabljajo 3,1416 (5 števk) ali 3,14159 (6 števk) za še boljšo točnost.

S problemom določanja vrednosti π so se ukvarjale že prve civilizacije. Sumerci (okoli leta 2000 pr. n. št.) niso našli boljšega približka za π, kot je tudi poznejši biblijski π = 3, pri čemer naj bi bila ploščina kroga enaka 1/12 kvadrata njegovega obsega, kar je hkrati ničti približek z navadnim končnim verižnim ulomkom:

πr2=(2πr)212,oziromaπ=124=[3]=3.displaystyle pi r^2=frac (2pi r)^212,quad hboxoziromaquad pi =frac 124=[3]=3,!.

Do 19. stoletja so z napredkom matematike pravilno izračunali nekaj sto decimalk. Približki, pridobljeni s sodobnimi računskimi pristopi, imajo toliko števk, da nimajo več praktične uporabe, razen za preskušanje superračunalnikov. Preberite več ...

Železo je kemični element s simbolom Fe (iz latinskega ferrum) in vrstnim številom 26. Je kovina iz prvega niza prehodnih elementov.

Po masi je najpogostejši element na Zemlji, saj tvori večino Zemljinega zunanjega in notranjega jedra. V Zemljini skorji je četrti najpogostejši element. Njegovo obilje v kamnitih planetih, kakršna je Zemlja, je posledica njegovega obilnega nastajanja v jedrskem zlivanju v zelo masivnih zvezdah (zvezdna nukleosinteza), v katerem ⁵⁶Ni v zadnji eksotermni jedrski reakciji razpade na najpogostejša železova izotopa. Z eksplozijo supernove se nikelj in železo razpršita po vesolju in sta zato najpogostejši kovini v kovinskih meteoritih in skorjah planetov, kakršna je Zemlja.

Pridobivanje železa (železna doba) se je začelo okoli leta 3000 pr. n. št., na ozemlju Slovenije okoli leta 1000 pr. n. št. Pred železom se je uporabljal baker in njegovi zlitini medenina in bron, ki imajo nižja tališča. Čisto železo je razmeroma mehko. Njegovo trdoto in trdnost močno povečajo nečistoče, zlasti ogljik, s katerim se onesnaži v plavžu. Železa z 0,002-2,1 % ogljika so ogljikova jekla, ki so do 1000-krat trša od čistega železa.

Železo igra pomembno vlogo tudi v biologiji, ker v hemoglobinu in mioglobinu tvori komplekse z molekularnim kisikom. Obe spojini sta beljakovini, ki v vretenčarjih prenašata kisik za celično dihanje. Železo je vezano tudi na aktivnih mestih v mnogo pomembnih oksidoreduktazah in sodeluje v redukcijsko-oksidacijskih procesih v organizmih. Preberite več ...